Poznate tisto, ko ste v svoji glavi že vse "popredalčkali", naredili načrte, vse že vidite v realnosti in popolnoma jasno vam je vse, a veste pa zaenkrat samo vi? Vsi navdušeni začnete predstavljati svoje odločitve drugim...in kaj se zgodi?
Zasujejo vas z vsemi mogočimi življenjskimi nauki, obtožbam in besedam kot so: " Le kaj si misliš; A si ti sploh normal-en/na; Le kam te bo to pripeljalo; Od nas ne pričakuj podpore; Sploh te ne razumem; Boš že še vid-el/la in podobno. Kar naenkrat se zavedate, da ste v bistvu čisto sami, da ni nikogar na tem svetu, ki bi vas razumel in "videl" enako sliko, kot jo vi vidite. Popolnoma vas ohromi, saj niste pričakovali takih reakcij od ljudi. Mogoče ste pričakovali "malo" upora s strani drugih ( odvisno seveda za kakšne odločitve se gre ), vsekakor pa ne takega "navala". Včasih človek res ni pripravljen na posledice katere se pojavijo na poti k uresničevanju načrtov. Največkrat se takrat vsi lastni strahovi in seveda tudi strahovi drugih zgrnejo na naša / vaša ramena.
Pritisk postaja neznosen, mislili ste, da veste kaj in kako si želite, zdaj pa ste pripravljeni spet vse postaviti pod vprašaj. A si res to želim? A je to tisto pravo? Mogoče pretiravam? Mogoče je tudi tako kot je potekalo do sedaj v redu? Mogoče pa jaz ne vidim prave slike?
In jaz vas zdaj vprašam: " Kdo ima tu prav? " Hm, to je dejansko le preizkušnja za vas.
Postaviti si morate kar nekaj vprašanj in se dodobra obrniti vase.
Se boste opogumili in naredili korak naprej kjub temu, da vas nihče ne razume?
Je to res tista prava srčna želja, ki jo enostavno MORATE živeti / uresničiti?
Ste pripravljeni iti skozi trnovo pot, da boste potem živeli tisto, kar si želite?
Koliko časa ste pripravljeni vztrajati na trnovi poti?
Boste zmogli?
Si to želite, ker le-to prinaša nekakšno navdušenje in nekaj novega v vaše življenje?
Je to navdušenje zgolj trenutno ali bi lahko trajalo?
Si to resnično želite ali zgolj mislite, da si želite?
Ste pripravljeni na borbe, metanja polen pod noge ali vas bo najmanjša ovira ustavila, kajti če vas bo že malenkost zamajala, niste še pripravljeni.
Pa še najpomembnejše vprašanje: Ali ste pošteni do vseh vpletenih in hkrati do sebe?
Pošteni do drugih pomeni: da jih ne zavajate, jim ne lažete in prikrivate zadev zgolj zato, da vi pridete do svojega "cilja" in pošten do sebe pomeni, da resnično razmislite v kaj se spuščate, ko se za nekaj pomembnejšega odločate in da ni to le "muha enodnevnica".
Največkrat zaradi vse preveč nepredelanih zadev, vzorcev, nizkega samospoštovanja in slabe samopodobe ostanejo odločitve zgolj v glavi. Strah pred nepoznanim in strah pred "polomom" lahko popolnoma zavre še tako "dobro" odločitev. Za sprejemanje velikih odločitev je potrebna dobra pripravljenost in zmožnost videti "večjo sliko" kot jo vidijo ostali. Potrebno je, da dodobra poznate sami sebe in "teren" na katerega se spuščate, zato si le vzemite čas, da to raziščete preden naredite korak "v neznano". Pomembno je, da se zavedate v kakšne vrednote verjamete, kakšne si želite živeti, kdo bo pri tem sodeloval in kdo ne in zakaj? Pomembno je, da znate ločiti "lažno" željo od tiste "prave" želje. Vztrajnost in neomajnost je ključnega pomena in še bi lahko naštevali. Ja veliko je enega "dela", katero se šele dobro začne takrat, ko je potrebno odločitev v glavi spraviti v realnost.
Če se odločitev zaustavi že ob najmanjšem izzivu, zanjo še niste pripravljeni ali pa preprosto ni za vas. Polagam pa vam na srce, če se "svojim odločitvam" odrekate zgolj iz strahu in mnenj drugih ljudi, v srcu pa vas "tišči", ker bi raje hodili po drugi poti...bodite pošteni do sebe in do drugih, ki so zraven vas, kajti vaša bolečina bo postala tudi njihova bolečina.
Kaj bo zmagalo, pogum ali strah?
Z vami in za vas Karmen Seražin